»Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!«

(Mt 25,21)

Kako lepo je lahko naše življenje, če znamo biti zadovoljni z malim. A po drugi strani smo Slovenci znani po tem, da se radi 'merimo', kdo ima več. Vse dokler ne ugotovimo, da nas takšna drža spravlja v nenehno hlastanje za materialnimi dobrinami, neuspehi pa nas spravljajo v slabo voljo.

Prilike o talentih, ki jih je gospodar razdelil med služabnike, zato nikakor ne smemo površno povzeti, češ: več imaš, boljše je. Ni namreč bistveno število talentov, pač pa dejstvo, da jih prejemamo kot služabniki in kako ob tem ravnamo. Kristjani smo zaradi tega pogosto poteptani, češ da smo marionete, služabniki, ki plešemo tako, kot narekuje vrh. V resnici pa je biti služabnik naše največje dostojanstvo, saj se v njem najbolj približamo Jezusu. Služenje bližnjemu z ljubeznijo je naše trgovanje s talenti in sam Oče bo torej odločil, ali sem bil marljiv ali len služabnik.

Ni važno, ali sem papež, predsednik države ali pa preprost javni uslužbenec, kmet, študent, otrok … Kar šteje, je, da cenim tisto pot, ki jo je zame izbral Bog, saj mu s tem pokažem, da mu zaupam in sem mu zanjo hvaležen/hvaležna. Tako prerastem nesmiselno človeško tekmovalnost in se vsak dan veselim, ko skušam biti podoben/podobna Bogu in ne drugim ljudem.

Katja