Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas?

1 Kor 3,16

Na današnjo zahvalno nedeljo me Božja beseda tako jasno vabi, naj bom hvaležna za to, kar sem, in za vse, kar mi je dano. Sv. Pavel mi zatrjuje, da sem „Božji tempelj“! Se zavedamo, da je to vsak izmed nas, da v vsakem „prebiva Božji Duh“?

Naša človeška narava to težko sprejme, ker si tega ne znamo predstavljati. Mi bi si radi pač vse predstavljali po človeško, otipljivo, dokazljivo … To lahko sprejmem le z vero, ko si dopustim, da me zajame skrivnost Božjega, nepredstavljivega. Ko pa to sprejmem, se začne vse v meni Bogu zahvaljevati in ga slaviti.

Odkar živim to držo zahvaljevanja, mi marsikaj ni več težko. Sprejemam ljudi, stvari in dogodke – in se poskušam za vse zahvaljevati. Če pridejo težave in preizkušnje, se vsak dan znova učim sprejemanja. To mi uspeva le z molitvijo in izročanjem Božji milosti, ko se vsak trenutek zavedam, da sem v dobrih Očetovih rokah. Tako postaja zame življenje en sam zahvalni dan, ko se v mislih ali besedah pogovarjam z Bogom, pa naj bo to v zbrani  molitvi, med delom, sprehodom, čakanjem v ambulanti, med igro z vnuki … Kjerkoli in kadarkoli je čas in prostor za zahvalo, tudi v preizkušnjah, ki mojo vero še poglabljajo.

Zato moj očenaš ni samo prošnja, veliko bolj je slavljenje in zahvala, ko v mislih vedno dodajam:

„Hvala ti za vsakdanji kruh,

hvala, da nam odpuščaš grehe,

hvala za ljubezen, da lahko odpuščamo drugim,

hvala, da ne dopuščaš, da padamo v skušnjavo,

in hvala, da nas rešuješ vsega hudega. Amen.“

Majda