»... in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel.«

Jn, 6, 37

V teh jesenskih dneh, ko se še posebej spominjamo svojih rajnih sorodnikov, prijateljev, znancev, … zagotovo vsaj za trenutek pomislimo, kako bo, ko se jim bomo tudi mi »pridružili«. Za marsikoga je velika bolečina že to, da je »izgubil« prijatelja, sorodnika, … kaj šele da bi pomislil na to, da se bo tudi zanj nekoč iztekel zemeljski čas. Čas, ko bo ostal sam, brez vseh oblačil in drugih mask, v katere skrivamo svoje življenje. Ko bo stal pred Njim, pred edinim pravičnim sodnikom.

Res, prav hitro se lahko tega ustrašimo, zato nas Jezus v evangeliju, v prvi osebi, tako kot to Jezus najbolje zna, potolaži z mislijo, da lahko vedno računamo nanj. Če gremo z odprtim srcem k njemu in četudi nas bo »cel svet« zavrgel, nas on ne bo nikoli. Ob tem nas še dodatno spodbudi z razlago Očetove volje: »Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor vidi Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan.«

Naj se v teh hladnih jesenskih dnevih še posebej spomnimo na to, da lahko res vedno računamo Nanj. Ob njem se bomo lahko »pogreli« ne glede na to, kakšna morebitna življenjska zima se nam obeta. Če le verujemo vanj, nas bo vse – tudi tiste že rajne – obudil poslednji dan.

Matej