Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.

Mt 22,34–40

Ob prebranih vrsticah iz Matejevega evangelija sem razmišljala o Božjih zapovedih. Največja zapoved Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem zame ni vedno preprosta in sama po sebi umevna. So trenutki, ko 'tavam v puščavi', so trenutki, ko Jezusu ugovarjam ali se z njim celo prepiram. Vedno znova pa najdem moč in se vrnem v Očetovo hišo.

Ob drugi Božji zapovedi Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe pa se mi poraja kar nekaj vprašanj. Naš bližnji je namreč vsak človek, ki ga srečamo, posebej še vsi tisti, ki so del našega življenja. Meni veliko pomeni skupnost nas kristjanov v domači župniji.

Žalostna pa sem, da so tudi med kristjani v župnijah nesoglasja. Prizadene me, če se trudim za skupno dobro, ostanem pa neslišana in neupoštevana. Zakaj ima beseda enega kristjana lahko večjo težo kot beseda drugega? Ob tem me spreleti skoraj 'bogokletna' misel o neenakosti med kristjani.

Premalo se zavedamo, da Jezus svojih trditev ni utemeljeval samo z besedami, ampak z življenjem. Vera konec koncev ni nekaj, kar izberemo sami, ampak je dar, je milost Boga, ki jo brez razlike izliva na nas.

Pri vsem pa je najpomembnejša ljubezen, ki globoko spoštuje drugega, mu prisluhne in ga tudi upošteva.

Dragica