"… kar je količkaj krepostno, to imejte v mislih ...

  Flp 4,8

V antiki je krepost pomenila bistveno lastnost, po kateri se je odlikovala določena vrsta. Krepost leoparda je hitrost, krepost drevesa je, da daje sadove, krepost ušesa je, da dobro sliši.

Kreposti so torej naše dobre lastnosti oz. vrline, po katerih se odlikujemo.  »So programi, vtisnjeni globoko v naš trdi disk, po katerih se ravnamo,« bi lahko rekli v računalniškem jeziku. Le »zagnati« jih moramo. So kot Božja semena, ki čakajo, da vzklijejo.

V krščanstvu poznamo dve vrsti kreposti: teološke (vera, upanje, ljubezen) in moralne (razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost).

Danes že nekoliko pozabljena beseda  srčnost. Dobesedno pravi, da je treba "imeti srce”: srce, ki se ob ovirah ne ustraši, pa tudi človeško srce, ki zmore kljub oviram uresničiti vrednote, ne da bi pri tem strlo druga srca.

Je dobrota, ki jo imamo v sebi, a tam ne ostane, temveč se dotika človeka, živali, narave, domovine, ...

Prav gotovo domuje v srcih današnjih birmank in birmancev. Ta krepost (in tudi druge) bo obogatila njihovo življenje in ljudi, s katerimi stopajo po poti mladostništva,  zaznamovani s pečatom ljubezni Svetega Duha in z odprtim srcem.

Helena