»Moja pot da ni pravilna? Ali niso vaše poti nepravilne?«

Ezk, 18,25

Isti dogodek dva udeleženca opišeta nekoliko drugače, včasih bistveno drugače. Prav tako film in tekmo, ki sta si ju ogledala,  doživita različno. Naša mnenja in presoje so si pogosto nasprotujoče. Na dogodke se odzivamo na podlag svojih občutkov, izkušenj, prepričanj, vzgoje, ran, naučenega, … 

Navduši ali odvrne nas lahko neka malenkost, ki je drugi sploh ne opazi. Mi pa jo pestujemo in negujemo, da se razraste kot plevel, ki ga želimo vsaditi še na sosedov vrt. Zato komaj čakamo na priložnost, da drugim zaupamo svoje mnenje, vsilimo svoje gledanje kot najbolj realno in delimo nasvete, za katere (največkrat) nismo bili vprašani. Prepričani v pravilnost povedanega pričakujemo od poslušalca potrditev in sprejetost.

Namesto tega pa smo deležni popolnoma drugačnega stališča, ki ga lahko napačno dojamemo – kot zavrnitev. To nas zmede in morda strezni: »Dva sva, pa imava dve nasprotujoči si  mnenji. Čigavo mnenje je torej pravilno, tvoje ali moje?« In če gledamo samo nase, ne tudi na druge, potem je odgovor jasen. Ali je tudi pravilen - to pa je drugo, pomembno vprašanje, vredno temeljitega razmisleka in  ponižnega pristopa s kančkom modrosti.

Če je naš cilj Božje kraljestvo, je pomembno le eno, Jezusovo mnenje. Prava pot v Božje kraljestvo je tudi ena - ta, ki jo je pred nami prehodil Jezus in na njej pustil svoje stopinje, da se ne bi mogli izgubiti. In morda tudi kot dokaz, da je pot prehodna in uhojena.

Milena