»Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.«

(Jn 3,17)

V evangeliju na današnjo nedeljo, na praznik povišanja svetega križa, beremo sklepni del debate med Jezusom in Nikodemom o tem, kako priti v nebesa in da moramo za to biti rojeni iz Duha, ne zgolj iz telesa. Se pravi, ni dovolj, da gledamo samo »zemeljsko«, gledati moramo tudi »nebeško«, zavedajoč se, da je naše življenje na Zemlji minljivo. Celotna današnja Božja beseda se povezuje: dogodek, ko je Gospod v puščavi poslal strupene kače, ker so se ljudje uprli zoper Boga in Mojzesa z napovedjo Jezusovega križanja. Mojzes je takrat v puščavi naredil bronasto kačo ter jo obesil na drog, da bi vsak, če bi ga strupena kača pičila, pogledal bronasto kačo in živel.

V današnji božji besedi je čudovito povezana nevarnost tega sveta, ki izvira že iz raja, ko je kača zapeljala Evo, da je grešila zoper prepoved uživanja sadu iz drevesa spoznanja. Kačo srečamo spet v izhodu Izraelcev iz egiptovske sužnosti, kjer Bog Mojzesu razodene, da bronasta kača na drogu reši vsakega, ki ga piči strupena kača. In slednjič, v evangeliju Jezus napove, da mora biti povzdignjen tako, kot kača na Mojzesovem drogu, da bi vsak, ki veruje vanj, ki ga pogleda, imel večno življenje.

Praznik povišanja svetega križa je torej praznik, ko se spominjamo Jezusove smrti in vstajenja, ko je Jezus postal tista bronasta kača na drogu (križu), ki rešuje naša življenja pred temo in nas vodi k luči. Tisti, ki delajo hudo, se pred lučjo skrivajo, da bi jih ne videli. Tisti, ki delajo dobra dela, pa delajo to pred lučjo, saj so lahko na to ponosni in jim ni treba ničesar skrivati in s tem so vedno bližje Bogu, saj je Bog Luč in Ljubezen.

Andrej