»Končno bratje, veselite se, izpopolnjujte se, spodbujajte se, bodite istih misli, živite v miru,

pa bo Bog ljubezni in miru z vami«

2Kor 13,11

Pavlova spodbuda, s katero pozdravlja Korinčane, je kakor okvir kristjanovega življenja, bolje rečeno, osnovna drža kristjana. Kristjani naj bi bili veseli, ne zamorjeni ljudje, vedno željni izpolnjevati višje cilje, Božjo voljo. Kristjan naj bi deloval spodbudno zase in za okolico, tudi kadar situacija ni rožnata, in ne skrit nekje v ozadju, češ, izpostavljali pa se ne bomo. Kristjan se je pripravljen odreči lastnemu egu in idejam, če spozna, da je tako dobro za skupnost in za skupni mir.

A kaj, ko je lahko biti istih misli, ko si v skupini enako mislečih. Že naslednji trenutek se vse poruši, ker mož razmišlja popolnoma drugače, ker se sodelavci v službi izrekajo za ateiste in posledično zaničujejo kristjane, za najstniške otroke pa je edini bog, ki obstaja, moderna elektronika. Za povrh pa je na vsakem koraku občutiti boj med znanstvenimi dokazi in vero, kjer ne gre za dokaze, pač pa za način življenja.

Kristjan pa je tudi nekdo, ki se v prvi vrsti ne opira na svoje zmožnosti in sposobnosti, ampak na delovanje Boga, za katerega verjame, da more doseči stanje, kot ga poda Pavel v svojem pozdravu. A za to je treba res veliko ponižnosti – ne tiste narejene, igrane ponižnosti, temveč takšne, ki razloči, kdaj se je treba odpovedati sebi ter zaupati v delovanje Boga, kdaj pa je prav, da svoja stališča dostojanstveno izrazimo, ter s tem tudi stališče kristjanov. A kakor moramo za vse pomembne projekte v življenju veliko vložiti in trenirati, še toliko bolj se moramo učiti in trenirati v ljubezni in miru. Bog pa naj bo pri tem vedno z nami, kot nas nagovarja apostol Pavel!          

Katja