»Zanje prosim. Ne prosim za svet, temveč za tiste, katere si mi dal, ker so tvoji.«

Jn, 17, 9

Besedne zveze Jezusove veliko-duhovniške molitve me vedno prevzamejo. Prepričan sem, da povzemajo bistvo Jezusovega delovanja na zemlji. Jezus, ki mu je Oče dal oblast čez vse ljudi, kljub temu, da je vedel, kaj ga čaka na Kalvariji, ni niti za trenutek prosil zase. Njegova prošnja Očetu je bila namenjena tistim, katere mu je Oče dal.

Kdo pa je nam dan? Za koga moramo pa mi prositi? Družina, prijatelji, sodelavci, sošolci, sosedje, … Ali bi tudi mi zmogli prositi zgolj zanje, če bi zase vedeli, da nas čaka to, kar je Jezusa na Kalvariji? Zase vem, da zelo težko. Že ob manjših ovirah velikokrat obupamo. Ko gledamo ljudi okrog sebe, smo pogosto prepričani, da se nam dela krivica. Da drugi nekaj imajo - kar bi imeli tudi mi, da drugi sploh ne trpijo - trpimo samo mi … Kako naj potem ne prosimo Očeta zase, če pa smo ravno mi tisti, ki potrebujemo pomoč?

Jezus je vedel, da odhaja. Vedel je, da bo njegov odhod vse prej kot prijeten. Vedel pa je tudi, da je na zemlji izpolnjeval Očetovo voljo in da jo bo v polnosti izpolnil šele, ko bo dal svoje življenje za nas.  Gospod, prosim te, da bi tudi jaz znal čim bolje izpolnjevati Očetovo voljo in da bom znal moliti za vse tiste, ki so mi dani v življenju.

Matej