"Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: Mir vam bodi!"

 Jn 20,26b

Današnja navada je, da z »dober dan« pozdravimo vse prisotne, ko vstopimo v prostor, ali ko srečamo soseda ali znanca. Velikokrat pa tudi tega pozdrava ni več, zaradi tega ali onega razloga. V mestih je ta navada že prava redkost, ker se ljudje med seboj ne poznajo in so zazrti bolj v svoj svet kot k bližnjemu.

Ko nekoga pozdravimo, ga pogledamo, se mu morda malo nasmehnemo in mu zaželimo dober dan oziroma vse dobro v dnevu. To pa lahko pomeni več stvari:  da bi uspešno uredil svoje opravke, užival na sprehodu, se sprostil na svojem vrtu, varno prispel na cilj itd. V dobro pa je vtkan mir – ko mislim in delam, kar je  dobro, sem globoko v sebi miren. Če sem v sebi miren, so moje korenine že   vraščene v izvor miru, ki je pri Jezusu. Potem z vsakim pozdravom dajem od prejetega miru. To je dovolj tehten razlog, da bi pozdravljanje negovali in z njim stopali v dober, pa čeprav kratek odnos z ljudmi. Včasih je potrebno odmisliti, spregledati ali preslišati skušnjave, ki nas želijo odvrniti od tovrstnih dobrih del: »Zakaj bi vedno jaz prvi pozdravil, saj sploh ne odzdravi?!« …

Z vsako zmago nad skušnjavo se mir v nas krepi, skušnjava pa slabi, dokler ne izpuhti. Ni moj problem, kako odreagira drugi, ampak je moja odgovornost,  kaj in kako delam jaz.

Si želim polepšati dan, ki mi je podarjen? Lahko ga polepšam samo sebi, lahko pa še komu drugemu – pa čeprav za hipec in samo z drobtinico. Zagotovo je to dvoje   vredno več kot pridržan zaklad.  

 Milena