Če ste torej vstali s Kristusom,

iščite, kar je zgoraj …

(Kol 3, 1)

Aleluja, grob je prazen, Kristus je vstal! Kristus je vstal pred 2000 leti in vsak dan znova nam daje zgled, kako naj ravnamo, da bomo vstali tudi mi. Kako? Kaj naj nas zanima, kam naj usmerimo svoj pogled, po čem naj hrepenimo, kaj naj bo vodilo v našem življenju?

Odgovor je lahko zelo preprost; iščite tisto, kar je zgoraj, ne glejte v tla, pogled usmerite vsaj predse, če že ne navzgor. Tam so namreč srečanja in v njih sreča! Ko se občasno iz nostalgičnih čustev še vedno odpravim k študentski maši na Tromostovje, z zanimanjem opazujem študente in se ob tem sprašujem, a smo tudi mi bili takšni? Zazrti vase, sklonjenih glav, za odtenek preveč resni in prav gotovo premalo kritični. Morda; kar po eni strani obžalujem, po drugi pa jim zavidam; zdi se namreč, da je njihova vera neobremenjena, neobtežena z balastom, ki ga prinese vsakdanje odraslo življenje in vsaj površno zanimanje za družbo, v kateri živimo. Brez česar seveda ne gre, pa čeprav od tod ne dobimo ravno pozitivne spodbude.

V berilu žal ni definicije, kaj je tisto, kar je zgoraj, kaj je tisto, za čemer se je dejansko treba gnati; kaj je tisto, kar ostaja, kar presega materialne dobrine in je dejansko pomembno. Pa vendar vsi vemo, o čem je govora, na nas pa je, da se vsak dan znova odločamo, čemu v življenju bomo dajali prednost. Zemeljskemu delu, torej temu, kaj imamo ali tistemu, kar je zgoraj oziroma temu, kakšni smo, bomo ali bi želeli postati. Velika noč, ki predstavlja še eno priložnost, da pogled usmerimo v pravo smer, je tukaj, in bilo bi lepo, če bi prinesla vsaj malo optimizma, zaupanja v vero in ljudi, ki bi želeli delati prav, dobro in bi spet videli Lepoto življenja v trajnih vrednotah našega bivanja.

Julijana