»Lazar, pridi ven!«

Jn 11,43

V današnjem evangeliju smo slišali pretresljivo zgodbo o Lazarjevi smrti in njegovem obujenju. S kolikšno pozornostjo in sočutjem je Jezus spremljal vse dogajanje ob Lazarjevi bolezni in smrti! Vendar - zakaj je dopustil, da je Lazar umrl in ga ni ozdravil že prej? Verjetno zato, da bi ljudje verovali v njegovo vsemogočnost, da bi verovali, da je Bog in gospodar življenja.

Jezus tudi danes ozdravlja vsakovrstne bolezni in lomi okove naših grehov! Kakor je Lazarja poklical iz groba v življenje, tudi vsakogar od nas kliče iz »groba« naših grehov, iz naše nevere, zagrenjenosti, obupa … v novo življenje, ki nam ga daje, če ga prosimo za pomoč. Toda – ali zares verujemo, da nam lahko pomaga, ko se soočamo s svojimi slabostmi? Ali pa mislimo, da smo prepuščeni sami sebi in se ob neuspelih poskusih, da bi se spremenili, sprijaznimo, da smo pač taki …

V boju zoper greh nikakor nismo prepuščeni samim sebi! Jezus nam prihaja naproti s svojo ozdravljajočo ljubeznijo. Če mu predamo svoje življenje in ga prosimo, naj vstopi v naše srce, nas zagotovo ne bo pustil samih. V iskreni spovedi nam vrne dostojanstvo, ki smo ga izgubili z grehom. Gotovo ste mnogi okusili, koliko veselja, novih moči, notranje svobode in tolažbe nam lahko dá zakrament sprave. Vedno znova, ko pademo, dobimo možnost za nov začetek, za novo življenje.

Zato nikoli ne obupajmo niti nad seboj niti nad svojimi bližnjimi! Jezus je večji od vsakega greha, od vsake bolezni, od vsake rane!

Simona