»Mimo gredoč je videl človeka, ki je bil od rojstva slep.«

Jn 9,1

Kako hudo mora biti, če si slep, si mi, ki vidimo, sploh ne moremo predstavljati. Vsi, ki nosimo očala, lahko slutimo, kaj to pomeni. Kako velik dar je dober telesni vid, se ljudje navadno zavemo šele, ko ga izgubimo - vsaj deloma. Izgleda, kakor da je z vsemi podarjenimi nam darovi podobno - šele ko jih izgubimo, nas pretrese in takrat se zavemo, kaj smo imeli.

Jezus pa tokrat ne govori le o telesni slepoti, ki je sicer strašna, temveč govori o eni drugi slepoti, in sicer o duhovni slepoti, ki je še hujša od telesne. Duhovna slepota je sicer očem prikrita, a tudi ta postane kaj kmalu očitna. Človek, ki je duhovno slep, velikokrat ne vidi ničesar lepega okoli sebe. Tak človek vidi temo na vsakem koraku: enkrat ga zamori dež, drugič mu dan pokvarijo politiki, tretjič je kriv nekdo na drugem koncu planeta ... Tak človek ima bolne oči srca. Eno je videti realnost, drugo pa vrteti se v začaranem krogu in potem so vsi drugi krivi tvoje nesreče, ki pa je, roko na srce, velikokrat le duhovna tema našega srca. Ob tem mi prihaja na misel naslednja pesem:

"Zapri oči, zapri oči, le tako boš videl bistvo vseh stvari, zapri oči, zapri oči, naj te blišč ne preslepi, s srcem glej in ne z očmi, s srcem glej, če hočeš videti, zapri oči."

Naj bo ta postni čas še ena priložnost več, da izostrimo naš duhovni vid, torej oči našega srca, da bomo videli več lepote, več dobrote, več smisla. Najdragocenejšega tako rekoč sploh ne moremo videti s telesnimi očmi, lahko pa tiste največje bisere: ljubezen, prijateljstvo, vero, ... gledamo z duhovnimi očmi, z očmi srca. Nadenimo si očala ljubezni, pa bodo povsod cvetele rože!:)

Marinka