»Gospod, daj mi te vode,

da ne bom žejna …«

Jn 4,15

»Življenje novo se budi ...«,  pravi pesem, ki jo prepevamo pevci.

To prebujanje lahko opazujemo v naravi v teh nenavadno toplih dnevih za ta letni čas. Tudi sama si želim življenja, moj Gospod! Vsak dan znova želim piti vodo, ki si jo ponudil Samarijanki.

Postni čas je čas  spreobrnjenja, čas,  ko se ob tvojem trpljenju in smrti  pripravljamo na tvoje in svoje novo življenje. Živim za to obljubo, ki si mi (nam) jo dal. Tvoja beseda je resnična »voda«, ki očiščuje, »voda«, ki  osvobaja, »voda«, ki prenavlja in nenazadnje tudi poživlja.

Biti žejen je težka preizkušnja, ki lahko povzroči telesno smrt. Biti »žejen« Boga – imeti zakrknjeno srce, je veliko večja preizkušnja, saj povzroči duhovno smrt. Hvala, Gospod, za milostni dar vere. Pomnoži mojo vero, utrdi moje upanje in vžgi v meni ogenj svoje ljubezni.

Pomagaj mi, da bom kot Samarijanka prepoznala in sprejela svoje pravo mesto, torej da bom priznala in se pokesala svojih grehov. Tako se bom vedno brez težav zavedala, da si  ti pravi in edini Mesija in bom to veselo novico pogumno oznanjala tudi drugim.

Erika