»Dobro je, da smo tukaj, Gospod!«

(Mt 17,4)

Dogodek Jezusove spremenitve na gori me vedno navdaja z občutki strahospoštovanja, čudežnega in skrivnostnega. Jezusova Božja narava se razodene jasneje in konkretneje kakor poprej v vseh njegovih čudežih. Še posebej me pritegne Petrova reakcija, ki ob tem povsem prisebno nagovori spremenjenega Učitelja. »Dobro je, da smo tukaj, Gospod,« so besede, ki so uvertura v spoznanje, ki ga bo presunilo, ko bo Jezusa še tretjič zatajil in ga poslednjič v Jeruzalemu srečal kot Vstalega. Peter globlje začuti resnico o Jezusu, ki jo je prej le površno slutil, ko je Učeniku brezskrbno sledil po galilejskih stezah. Začuti, kako dobro je biti v Božji navzočnosti.

Moje razumevanje Jezusa in njegove besede je prav tako pogosto površno. Čutim, kako dobro je biti v njegovi navzočnosti, a oklevam stopiti na križev pot z njim … Bog to našo šibkost pozna – že od Adama in Eve naprej, ko mu ob kači nista zmogla biti pokorna. Ne kaznuje nas zaradi šibkosti. Nasprotno, kakor Jezusa tudi mene in tebe pokliče ljubljena hči ali ljubljen sin, enako ljubeče kot pri svetem krstu.

Pri vsaki sveti maši se zgodi Jezusova spremenitev – kakor takrat na gori Tabor. Kakor učenci smo je tudi mi deležni, tudi nam se da spoznati v kruhu in v vinu, ki postaneta njegovo sveto telo in kri. Vsakomur želim, da bi mu tedaj vztrepetalo srce in bi rekel: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod!«

Katja