Tedaj so se obema odprle oči

in spoznala sta, da sta naga.

1 Mz 3,7

Komu so se odprle oči? Meni, tebi, vsakemu izmed nas … Zgodba o Adamu in Evi je tu le podoba za tisto spoznanje v našem življenju, ki pogosto pride takrat, ko se zdi, da je že prepozno. Spoznanje lastne grešnosti. Spoznanje nagote.

Kaj vse se skriva za to nagoto: da smo brez sramu grešili, da smo nasedali ponudbam tega sveta, čeprav smo sami celo verjeli, da smo dobri kristjani. »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš« (Mt 4,9), nam dnevno še danes ponuja hudič v tisočerih podobah. Tudidrobni grehi se grmadijo in nas počasi razgaljajo.

In potem vedno znova spoznavam kot kristjan/ka svojo goloto in me postaja sram pred Bogom. Kako dolgo bom to še počela, kako dolgo bomo še nasedali hudičevim ponudbam …

Čeprav se lahko še tako trudimo, da bi hodili po Jezusovi poti, nam to vedno ne uspeva. Če mislimo s svojim krščanstvom resno, bodimo hvaležni za postni čas, ki nam ponuja prav to: da se zavemo svoje golote, da se ne skrivamo več pred seboj – in Bogom.

Ko si nadenem dovolj prave ponižnosti, ko grem dovolj vase in se zavem svoje majhnosti, svoje grešnosti, bom stopila v spovednico. Boš stopil tudi ti?

Majda