»Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo imel svojo skrbi. Zadosti je dnevu njegova lastna teža.«

(Mt, 6, 34)

Odlomek, kjer nas Jezus posvari pred pretirano skrbjo za prihodnost (kaj bom jedel, kaj bom pil, kaj oblekel, …), bi moral jaz sam imeti izpisanega doma nekje na vidnem mestu, da bi ga večkrat prebral -  vsakič ko se »spozabim« in se pretirano najedam z mislimi na jutri. Verjamem, da nisem osamljen pri tem in da se s podobno težavo ukvarja še marsikdo izmed nas. S težavo pretirane skrbi za prihodnost.

Prepričan sem, da nas Jezus ne želi narediti malodušne. Ne želi, da bi nam bilo popolnoma vseeno,  kaj bo »jutri« - za kurjavo je pač prepozno začeti skrbeti šele takrat, ko nas že zebe in je zunaj polno snega. Opozoriti nas je želel, da ne smemo pretiravati in (vso) svojo skrb usmerjati v iskanje materialnih stvari, ki jih bomo mogoče potrebovali enkrat v prihodnosti. V času, ko smo vpleteni v takšne in drugačne krize, se zaradi različnih črnih napovedih marsikoga loteva obup. In to ne zaradi tega, ker bi trpel kakšno pomanjkanje danes, ampak ker ima občutek, da bo »jutri« imel premalo. Kolikokrat se nam v življenju zgodi, da nekaj načrtujemo, potem pa se tako ali tako vse »zgodi« drugače. Zakaj torej tolikšna skrb za to, kaj bo »jutri«?

Gospod, prosim te, da bi znal najti pravo mero med zdravo skrbnostjo zase in za družino ter pretirano skrbjo za jutrišnji dan. Teža današnjega dneva bo tako veliko manjša.

Matej