»Če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo.«

Mt 5,38–48

V času, ko sem obiskovala biblično skupino, smo se na enem od srečanj pogovarjali tudi o teh vrsticah iz Matejevega evangelija.

Nekdo, ki bi me mahnil, nima nobene možnosti, da mu nastavim še drugo lice, sem takrat na skupini glasno protestirala. Vprašala sem se tudi, kako naj imam rada nekoga, ki me ne mara, me blati in o meni govori laži. Zelo preprosto pa je ljubiti nekoga, za katerega veš, ali vsaj misliš, da veš, da čuti enako.

Z leti sem zorela jaz in moja osebna vera. Uspelo mi je, da sprejemam ljudi takšne, kot so – tudi njihovo drugačnost – z vsem spoštovanjem. Z Jezusovo pomočjo znam in zmorem odpuščati. Sem pa žalostna in prizadeta, ko želim komu »naliti čistega vina«, ga opozoriti na nevarnost, ki preži nanj/o, a on/ona raje verjame lažem »dobrih prijateljev« in »vabilom« sodobnega sveta.

Jezus, vem, da me čaka še dolga pot. Kadar mi svet dopoveduje, da nečesa ne zmorem, naj slišim tvojo obljubo, da zmorem. Pomagaj mi, da bom raje dajala kot prejemala in ljubila, namesto da bi bila ljubljena – in da bi se zavedala, da odpuščanje ozdravlja mene in človeka, ki mu odpuščam.

Ozdravi, Jezus, moje ranjeno srce in ne dovoli, da komu vračam hudo s hudim. Maščevanje nikoli ni dobra rešitev, saj povzroči samo še več trpljenja in bolečine.

Dragica