»Vi ste sol zemlje … Vi ste luč sveta.«

(Mt 5, 13-14)

          V današnjem evangeliju smo slišali prispodobo o soli in o luči. V njej je Jezus svojim učencem spregovoril o njihovi vlogi v svetu.

          V tistih časih je sol simbolizirala trajnost in vrednost; Judje so jo uporabljali v bogoslužju. Jezus je v svojem poučevanju rekel tudi tole: »Če pa se sol pokvari, … ni za drugo, kakor da se vrže proč.« Čista sol se seveda ne  pokvari; mišljena je sol, ki so jo pridobivali iz Mrtvega morja in ki zaradi zemeljskih primesi spremeni okus. A to ni bistveno. Pomembno je seveda to, kar je Jezus želel učencem s to prispodobo povedati. In še bolj: kaj želi Jezus povedati  svojim učencem - kristjanom – danes, na začetku tretjega tisočletja?

          Prvo, kar mi je ob tem vprašanju prišlo na misel, je naše medsebojno razumevanje, strpnost do drugačnosti in medsebojno spoštovanje. Ne smemo iskati tega, kar nas ločuje, ampak to, kar nas združuje.

          O tem zelo veliko govori tudi naš papež Frančišek. Ko so ga novinarji  vprašali, kaj meni o homoseksualcih, je odgovoril: »Kdo pa sem jaz, da bi jih sodil?!« S svojimi besedami in tudi s svojimi dejanji(!) nam »naš Frančišek«  zelo nazorno kaže, kako smo lahko kristjani v sodobnem svetu sol zemlje in luč sveta. Ni mu mar za zunanji blišč, ne živi v pozlačenih sobanah; kjerkoli more, se približa preprostemu človeku, svojo besedo zastavlja za begunce in reveže.

          Sedanji papež je zagotovo luč današnjemu svetu!

                                            Marjana