»Ta je, ki krščuje s Svetim Duhom«

Jn 1, 33

Po veselem in »divjem« decembru, ko bi bilo treba urediti toliko stvari, se prav prileže januarsko zatišje, ko se življenje vrne na ustaljene tirnice in bolj ali manj mirno teče naprej. Že 1. januar nas s svojim poslanstvom dneva miru spodbudi in usmeri na to pot. Sveta družina in Jezusov krst pa nadaljujeta miren tok začetnih dni novega leta. So pa to tudi dnevi novih priložnosti, ko imamo vsaj izgovor, da lahko določene projekte spet zastavimo na novo.

Že pred leti sem pisala o krstu, predvsem o svojem, o tem, kako verjamem, da se je ob krščevanju gotovo zaslišal glas iz nebes: »Ta je moja ljubljena hči, nad njo imam veselje!«. V to sem prepričana še vedno, sem pa morda postala skeptična in kritična glede nekaterih drugih zadev.

Pri vseh zakramentih, in krst pri tem nikakor ni izvzet, pozabljamo, da gre za Božje znamenje, da ne gre za krščevanje z vodo, ampak s Svetim Duhom … Kakšno možnost torej imajo krščenci, da postanejo dobri kristjani, če pa se starši ne zavedajo izhodišča? Krst ni veselica, je pa gotovo dogodek, ki bi naj bil poln globokega veselja zaradi veselega oznanila, zaradi življenja samega. In tako pravo veselje, če ne bi bili sebični, bi radi delili, pa ne na nekem cenenem kosilu po obredu, temveč pri obredu samem.

A je že tako, da sta človeški naravi vsaj dve komponenti lastni; eno je lenoba, ki je globoko zakoreninjena v našo bit, drugo je sebičnost. In ni je hujše, kot tista, ko se v trenutkih sreče zapremo v svoj mali omejeni svet in jo pestujemo, negujemo in zalivamo sami pri sebi; pri čemer pa na drugi strani nimamo nobenega problema s tem, da svojo mizerijo delimo vsepovprek. Jagnje Božje sicer res odjemlje grehe sveta, a to še ne pomeni, da se nam ni treba truditi, da bi bili boljši ljudje, boljši kristjani.

Julijana