Bog ne gleda na osebo, ampak mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna.

prim. Apd 10, 34-35

Današnja nedelja je posvečena spominu na Jezusov krst. Njegov krst ni bil primerljiv s krstom, kot ga poznamo mi danes, ko s krstom sprejemamo predvsem otroke v Cerkveno občestvo. Jezusov krst je bil začetek njegovega javnega delovanja. Ob njegovem krstu je Bog oznanil, da je Jezus njegov ljubljeni Sin, nad katerim ima veselje. (prim. Mt 3,17). Od takrat najprej več ni bilo dvoma, da je Jezus poslan ljudem, da nam pokaže pot do večnega življenja, po katerem vsi tako ali drugače hrepenimo.

Jezus je bil poslan vsem ljudem, saj apostol Peter v današnji Božji besedi pravi, da v resnici razume, da Bog ne gleda na osebo, ampak mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna. (prim. Apd 10, 34-35). Kaj to pomeni, da se bojimo Boga in, da pravično ravnamo?

Skozi zgodovino so ljudje izoblikovali različne norme. Nisem prepričan, da so bile vse Bogu po volji in pravične.  Kaj je torej lahko merilo pravičnega, pravilnega, ustreznega in primernega ravnanja? Tudi mi smo namreč kot kristjani po Jezusovem zgledu poslani v svet, da pričujemo, da bo svet pravičnejši, bolj pošten in z večjo ljubeznijo ter razumevanjem med ljudmi.

Na praznik Jezusovega krsta, ko se zaradi našega krsta spominjamo tudi svoje posvečenosti Bogu, lahko za začetek začnemo pri sebi. Še tako dolga pot se začne s prvim korakom, pravi pregovor. Ne razmišljajmo, kaj vse bi morali narediti drugi, vprašajmo se, kaj bi morali za boljši svet, za prepričljivo držo kristjana storiti mi. In to naredimo.

Andrej