»Ko so modri odšli, se je Gospodov angel prikazal Jožefu v sanjah in rekel: 'Vstani, vzemi dete in njegovo mater in beži v Egipt! Bodi tam, dokler ti ne povem; Herod bo namreč iskal dete, da bi ga umoril.'«

Mt 2, 13

Po tako idiličnem prazniku, kakor se nam slika Božič, beremo na današnjo nedeljo strašno novico. Komaj je Jezus rojen, že stegujejo roke po njem, že se ga želijo znebiti. Herod panično išče otroka, ki ga vidi le kot svojega tekmeca. Kako strašen je lahko človek v svojem egoizmu, totalni zagledanosti vase, zaslepljen od lastne moči in slave.

Uboga sveta družina je ves čas na poti. Tisti, ki prinaša mir ljudem, je preganjan že od rojstva, že pred njegovim rojstvom zaloputnejo vrata pred njim. Tisti, ki bi se moral roditi v palači, v zlati postelji, se poniža do konca in priveka na svet v hlevu. Če dobro pogledamo, v tem res ni nobene romantike, kar še toliko bolj potrjuje dejstvo, da je naš Bog prijatelj vsakega človeka, tudi in zlasti ubogega. V Jezusovem srcu je prostor za vsako srce.

Res je, Jezus se ni rodil v zlati postelji, njegovo bogastvo ni materialno, on se je rodil z zlatim srcem! Bogastvo našega Boga je Ljubezen! Kot tako lepo pravi Benedikt XVI.: »Dojenček, rojen v revščini, ki potrebuje pomoč, je Božje znamenje. Takšno znamenje nam je bilo dano. ... Prihaja kot  dojenček – nebogljen in potreben naše skrbi. Ne želi nas ugonobiti s svojo silo. Rešuje nas strahu pred svojo veličino. Prosi nas za ljubezen.«

Prosi nas! Nas, ki bi mi morali prositi njega! Kako velik je naš Bog! Z vso ponižnostjo pokleknimo predenj in ga prosimo, da nam podari svoje srce.

 Marinka