»Potrpite tudi vi, utrdite svoja srca, kajti Gospodov prihod je blizu.«

(Jak 5,8)

Ta Jakobova spodbuda je tako jasna, da skoraj ne potrebuje komentarja. Vemo, da se bliža Gospodov prihod, vemo, da ga lahko sprejmemo le v resnični veri, kar pa zahteva utrjeno srce. Življenje pa nas uči, da je to dolgotrajen proces padcev in vzponov, uči nas torej potrpežljivosti. 

A bi težko ostali pri tem, kajti tu je še povabilo Janeza Krstnika, ki oznanja Gospodov prihod in kliče k spreobrnjenju. Oba vabita, da se ozremo tja, kamor zaradi naših šibkosti in grehov  pogled mnogokrat boli – v svoje srce. 

Jezus se ne rojeva kot veličastni mogočni kralj, ampak kot ponižni Odrešenik.  Pod »utrjeno srce« od nas ne pričakuje, da smo jekleni, da se do onemoglosti spokorimo … Namreč On je tisti, ki vendarle prihaja z močjo in milostjo, da očisti naše srce greha in ga napolni z veseljem.  Takšnim pristnim, kot je ob rojstvu otroka …  Kaj torej ?

Zavedajmo se, da nismo mi tisti, ki odrešujemo, to je samo v domeni Boga, Jezusa. Mi smo povabljeni, da mu iskreno odpremo in ponudimo svoje srce, četudi ranjeno, četudi grešno in slabotno.  Ko se namreč odkrito soočimo s svojo resničnostjo – tudi preko odnosov z bližnjimi – dovolimo, da v naše srce vstopa njegova odrešujoča milost in moč, ki nas utrjuje.

Naj se naša srca v teh dneh utrjujejo z iskreno molitvijo in čutom do sočloveka!

Katja