Ljudstvo pa je stalo zraven in gledalo…

                                                                                                                                                            Lk 23,35–41

Ob velikem prazniku sem si vzela nekaj več časa za premišljevanje. V mislih sem preletela življenjsko pot Jezusa, vse od njegovega rojstva, zemeljskega življenja med nami, smrti na križu in vstajenja. Ja, to je naš Gospod, naš Kralj vesoljstva.

Kaj pa današnji svet, v katerem počasi izgubljamo samega sebe?

Se zavedam, da mi je vse, kar imam, bilo podarjeno, ali pa sem tudi jaz samo del ljudstva, ki stoji, gleda in ničesar ne stori. Med nami je vendar toliko ljudi potrebnih naše pomoči, naše ljubezni in pozornosti. V slabih in dobrih časih moramo biti odprti do vseh, ki jih srečujemo. Pri tem moramo paziti, da se nimamo za boljše od drugih in ne sodimo o grehih in napakah, ki jih je zagrešil nekdo drug.

Prav tako ni dobro, da napake postanejo priložnost za obsojanje samega sebe, ampak se ob njih lahko naučimo ravnati bolje. Vsi imamo težave v življenju, zaradi katerih potrebujemo ozdravljenje in osvoboditev. So trenutki, ko smo žalostni, strah nas je prihodnosti in ne vidimo pravega izhoda iz stiske, v kateri smo. Namesto da bi se umaknili pred svetom, se spoprimimo z njim.

Z vero in zaupanjem obrnimo pogled k Jezusu, saj zna on najbolje poskrbeti za nas in naše potrebe.

Dragica