»… bratje, molite za nas …«

(2 Tes 3,1)

Pred kratkim je naša župnija spet poromala v Međugorje. Nekaj dni pred  odhodom me je nekdo vprašal, le zakaj tako rada hodim tja. Nekoč prej me je  nekdo posmehljivo vprašal, če se tam tudi meni prikazuje Marija. Spet tretji mi je rekel, da je Međugorje »en sam biznis«, saj je tam le ena cerkev in pa veliko trgovin s spominki.

Ne, Marija se nam, romarjem,  tam ne prikazuje. Če sem odkrita, me pravzaprav niti preveč ne zanima, če se Marija, kot pravijo, nekaterim vidcem še vedno prikazuje. V Međugorje hodim zato, ker je to kraj molitve in miru, kraj tišine in pogledov vase, kraj globokih religioznih doživetij.

Ko odhajamo na romanje v Međugorje, nas vedno kar nekaj ljudi prosi, da zanje molimo. Ta kraj je namreč resnično kraj molitve: moli se na Crnici (kraj, kjer se je Marija otrokom prvič prikazala), moli se na Križevcu (hrib s postajami križevega pota). Vedno se me zelo dotakne tudi molitev rožnega venca eno uro pred mašo, ko vsak moli v svojem jeziku.  Kar pa je, vsaj zame, najbolj ganljivo, so dolge vrste pred spovednicami, na katerih je napisano, v katerem jeziku poteka spoved. In pa seveda češčenje Najsvetejšega, ki smo ga letos doživeli pod zvezdnatim nebom. Vse to človeka prerodi, duhovno in telesno okrepi. In zaradi tega hodimo v  to »čudežno« hercegovsko mestece.

Marjana