»Ali bo Sin človekov, kadar pride, našel vero na zemlji?«

Lk 18, 8

Današnji evangelij govori o dveh bistvenih sestavinah našega bivanja: o veri in o molitvi, torej o dveh zadevah, ki osmišljata naše življenje. Tako gotovo ni narobe, če se tu in tam ob njima ustavimo in vprašamo, kako je pa pri meni z vsem tem. Kaj mi vera sploh pomeni in kako se kaže v mojem vsakdanjem življenju? In molitev? Kdaj molim (če sploh), za kaj in kako? Številna vprašanja se ob tem porajajo, ki terjajo iskrene odgovore.

Ni vere brez molitve in ni molitve brez vere; zakaj bi molil, če ne verujem, če ne upam in če ne zaupam; in v kaj naj verujem, če ni Tistega, v kogar lahko usmerim svoje prošnje, zahvale, misli, težave, veselje in žalost … Že na tem mestu se lahko vse konča; če pa se ne, potem je čas, da se vprašamo, kako in s kakšnimi nameni, kar pa je neločljivo povezano z razmislekom o tem, kaj sploh vera in molitev sta. Morda je molitev ena izmed tistih stvari, pri katerih je prav, da vsaj do neke mere postanejo rutina, vsaj glede na to, da je potrebno vedno moliti in se nikoli naveličati. In če je temu tako, je tudi verjetnost, da vero, ki gotovo je dar, izgubim, veliko manjša.

Vedno bolj se zdi, da današnja družba ne premore obilice vere (niti kančka?) in zato je še toliko bolj na mestu vprašanje: »Ali bo Sin človekov, kadar pride, našel vero na zemlji?« Moje misli oziroma napovedi ob tem niso pretirano optimistične, vedno bolj si želim, da bi že prišel, da bi postavil stvari na svoje mesto, da bi končno ločil zrnje od plevela. Le malo zrnja bi ostalo, a bi vsaj tisto bilo čisto; očiščeno hinavščine, požrešnosti in vseh drugih bolezni današnjega časa. Kakorkoli že, za zdaj ostaja upanje, nekaj malega ljubezni in vere.

Julijana