"Živel je bogataš. Oblačil se je v škrlat in dragoceno tkanino ter se dan na dan sijajno gostil. Pri njegovih vratih pa je ležal revež ..."

Lk 16, 19 - 20

In tega reveža bogataš očitno še opazil ni. Seveda, saj ni bil pomembnež, bil je le nekdo, ki je bil preprosto ubog – vsaj, kar se denarja tiče.

Ko beremo nadaljevanje zgodbe, pa kaj hitro ugotovimo, da je ta ubožec očitno imel nekaj zelo velikega – dobro srce. Kajti ob njegovi smrti so prišli ponj angeli in ga odnesli v nebesa.

In kaj se je zgodilo, ko se je končalo življenje bogatina? Raje ne bi izvedeli, ker se je takrat namreč zanj trpljenje šele začelo. In kaj je vzrok bogatinovega trpljenja? Iz zgodbe razvidno najbrž to, da ni imel oči za druge okoli sebe, če niso bili pomembni.

Sedaj se tudi mi lahko vprašamo, kako se obnašamo do tistih ljudi, za katere se nam zdi, da »niso pomembni«, ker morda nimajo tega, kar mi mislimo, da bi morali imeti, ali kar imamo mi, ker morda niso tako uspešni, tako inteligentni kakor drugi, ker morda niso znali, niso zmogli ali preprosto niso niti imeli možnosti, da bi lahko razvili vse svoje talente in sposobnosti. Vedno bi se morali zavedati, da je vsak človek enkraten, neponovljiv, pomemben.

V očeh Boga je vsak človek vreden truda, za vsakega je Jezus trpel na križu. Povejmo ljudem, da so dragoceni, povejmo vsem, ki jih imamo radi in nas imajo radi, da smo jim globoko hvaležni za njihovo dobroto, prijateljstvo in ljubezen. In ne spreglejmo še tako majhnega dejanja ljubezni, ki nam ga je podaril človek, ki nam ga je Bog poslal na pot. Odgovorni smo drug za drugega, zato se imejmo radi med seboj in prisluhnimo Bogu, sedaj ko smo še na poti, da bomo lahko nekoč vsi skupaj stopili v svetlobo nebeškega kraljestva!     

Marinka