»Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz.«

(1Tim 1,15)

Tako priznava apostol Pavel in se v še istem hipu zaveda milosti, ki jo ima Jezus do grešnikov, kakršen je bil sam. Vsi še predobro poznamo trpki občutek sramu in kesanja, ko spoznamo, da smo se motili ali grešili. Stojimo pred dvema stopnicama, ki se zdita včasih napornejši, kot če bi nas kdo poslal premagat zahteven gorski vrh. Prva stopnica je sprejetje svoje grešnosti pred seboj, pred ljudmi in pred Bogom. Druga pa je, to na glas priznati in prositi odpuščanja. Tudi izgubljeni sin v današnjem evangeliju si nadene na ramena sramoto svoje brezglavosti in stopi pred očeta. Oz. pred Očeta, če želimo.

Kaj ga žene? Obup, seveda, pomislimo. A v prvi vrsti je to vera in zaupanje v očiščujočo ljubezen in milost, ki nam jo brezpogojno ponuja Jezus. To je vera v ljubezen in milost, ki smo je deležni pri svojih starših, prijateljih, partnerjih, bližnjih – skratka, kadar zaidemo v zmoto in težave.

Kaj pa pomeni biti prvi izmed grešnikov? Sliši se kot najhujši, vodilni grešnik. Vendar ne gre za kakršno koli težavnostno lestvico, pač pa za dejstvo, da je Jezus plačal z ljubeznijo in življenjem za naše grehe; torej tudi vsak moj greh je velik, ker je bil za visoko ceno odkupljen. Če se prepoznamo kot izgubljeni sinovi in hčere, pripravljeni takšni stopiti pred Očeta, potem smo vsekakor tudi ljubljeni sinovi in hčere, nad katerimi ima veselje …

Katja