Pusti, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve.

Lk 9 51–62

Ko sem pred leti prvič prebrala pričujoči odlomek iz Lukovega evangelija, sem bila – milo rečeno – neprijetno presenečena. Šele kasneje, s poglabljanjem vere sem spoznala, da nas Jezus na ta način vzpodbuja, da preiščemo svojo notranjost in resno vzamemo njegovo vabilo, naj hodimo za njim. Tudi njega v Jeruzalemu niso sprejeli, saj v njem niso prepoznali Odrešenika.

Kaj pa kristjani? Tudi mi velikokrat menimo, da je »naša stran« prava, »njihova« pa napačna. Že v samem startu drugačne ljudi zavračamo, izogibamo se njihove družbe in jih na ta način zaznamujemo. V svoji »gorečnosti« se sploh ne zavedamo te pristranskosti. Kristjani bi naj vendarle bili odprti ljudje, ki bi sporočilo evangelija posredovali in pričevali drugim s svojim življenjem, dobroto, ljubeznijo in sprejemanjem drugačnosti. Spremeniti bi morali svoj odnos do tistih, ki nas ne razumejo ali mi ne razumemo njih. Naša ljubezen ne bi smela biti omejena samo na tiste, ki so nam podobni, ali tiste, ki ne ogrožajo nas in našega udobja.

Izrabimo priložnost in nekomu spregovorimo o Jezusu, nekomu se preprosto nasmehnimo ali mu privoščimo prijazno besedo.

Dragica