»Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila.«

   Lk 7,47

Vsi trije odlomki iz Svetega pisma, ki smo jih danes poslušali med mašo, govorijo o isti témi, namreč o Božjem usmiljenju in odpuščanju grehov.

V prvem berilu je opisano hudodelstvo Davida, njegovo kesanje in zatem Božje odpuščanje. V drugem berilu slišimo, da »človek ni opravičen po delih postave, ampak edinole po veri v Jezusa Kristusa« (Gal 2,16). V Lukovem evangeliju pa spremljamo ganljivo kesanje grešnice, ki v farizejevi hiši Jezusu s solzami moči noge ter jih briše s svojimi lasmi. In Jezus ji odpusti njene mnoge grehe, »ker je močno ljubila« (Lk 7,47). Gostitelj farizej in mnogi prisotni  tega ne morejo razumeti in nekateri celo godrnjajo zaradi Jezusovega usmiljenja.

Podobne stvari se tu in tam zgodijo še danes. Ko kakšen človek zaradi takšnega ali drugačnega vzroka doživi  močan Božji objem/dotik in zatem  nenadoma postane globoko veren ter začne hoditi v cerkev, ga tisti, ki to počnejo »že od nekdaj«, kar težko sprejmejo. Takšen spreobrnjenec je namreč  včasih zelo goreč in zaradi močne Jezusove ljubezni in usmiljenja, ki ju nenadoma doživlja, želi spreobrniti kar vsakega, ki mu pride na pot. Seveda ima dober namen, a včasih je to za okolje malo moteče in ljudje mu, žal, zaradi njegovega prejšnjega načina življenja ne zaupajo preveč. Ne bodimo farizeji, temveč sprejmimo vsakogar, ki začne hoditi za Jezusom.

Marjana