»Bog je obiskal svoje ljudstvo.«

Lk 7, 16

Prvo berilo in evangelij današnje nedelje prinašata veselo vest, da je Bog z nami in dela čudeže. Ne vedno in povsod. Naredi jih, ko tega nihče ne pričakuje. Z njimi bi nam rad zagotovil, da je. Da je blizu in nam pomaga.

V obeh svetopisemskih pripovedih pa me nagovarja predvsem sočutje.

Bog je sočuten z nami, nas ljubi, nam odpušča, sprejema nas takšne, kot smo. Zaradi tega lahko čutimo poklicanost, da smo tudi sami takšni.

Sočutnost ima mnogotere oblike in se izraža na različne načine. Začne se s sočutjem do samega sebe. Šele potem, ko se sprejmemo tudi v svoji šibkosti in ranljivosti, z napakami in grehi, zmoremo biti sočutni tudi z drugimi.

Doživljam, da v izkazovanju sočutja prejemata oba: tisti, ki je sočuten, in tisti, ki je sočutja deležen. Osvobaja nas in nas dela bolj človeške. Sočutje (pa tudi druge oblike ljubezni in dobrote) je najboljše zdravilo za zdravljenje napuha, samozadostnosti, ošabnosti ...

Pomembno pa se mi zdi, da se sočutje hrani in izvira iz molitve. Duhovni pisatelj Henri Nouwen piše, da je molitev za druge utripanje sočutnega srca. Ni brezploden poskus vplivanja na Božjo voljo, ampak je gostoljubno dejanje, s katerim povabimo bližnje v središče svojega srca in vzbuja sočutnost v konkretnih dejanjih.

Helena