ČEŠČENJE SRCA JEZUSOVEGA ZA

 DANAŠNJI ČAS

Papež Janez Pavel II. je ob 300-letnici smrti sv. Marjete Alakok dejal: »Ko sem bil leta 1986 kot romar na grobu sv. Marjete Marije, sem prosil v duhu izročila Cerkve, naj bi češčenje Srca Jezusovega doživelo pristno prenovo.«

Smo s pokojnim papežem tudi mi za to, da bi češčenje Srca Jezusovega, ki je marsikje popolnoma izginilo, doživelo pristno prenovo? Ali smo za to duhovniki, redovnice in redovniki? Morda tudi vsi tisti verniki, ki želite storiti nekaj več, kakor je strogo obvezno? Ali se morda komu zdi češčenje Srca Jezusovega zastarelo? Ali je treba iskati nove oblike?

Češčenje najsvetejšega Srca so pospeševali številni papeži, pri nas pa naši nekdanji škofje in svetniški kandidati. Srce Jezusovo je vir življenja in svetosti ter žareče ognjišče ljubezni tudi za današnji čas. Mnoge naše nekdanje družine s številnimi otroki so bile posvečene Srcu Jezusovemu in Marijinemu. Iz posvetitve so izvirali številni duhovni poklici. Mariborski nadškof in metropolit dr. Franc Kramberger je v spremni besedi za knjižico Devetdnevnica zapisal: »Ne hodimo k razpokanim kapnicam po moč krščanskega življenja, marveč zajemajmo iz studencev odrešenja – iz Jezusovega in Marijinega Srca!«

Ob upoštevanju spremenjenih razmer se bo treba povrniti h koreninam naše vernosti. Toda kako? Star pregovor pravi, da ne moremo ničesar ljubiti, česar prej ne poznamo.

Po: Anton Nadrah