»Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom…«

Apd 2,4

Apostoli so v prvi Cerkvi z velikim pogumom in gorečnostjo oznanjali Jezusov nauk in vabili ljudi, da postanejo kristjani. Nihče jih ni mogel ustaviti – niti to, da so jim zaradi tega stregli po življenju. Toda če beremo evangelije, so bili isti apostoli v času Jezusovega življenja precej drugačni. Jezusov nauk so velikokrat težko dojemali in sprejemali. Še pri zadnji večerji so se sporekli o tem, kdo izmed njih je največji, kar je bilo v popolnem nasprotju s tem, kar jih je Jezus tri leta potrpežljivo učil. Ko je Jezus šel skozi trpljenje in na križ, so se vsi, razen Janeza, razbežali, Peter ga je zatajil … Torej, po človeško gledano, si Jezus ni mogel kaj dosti obetati od njih. Kaj se je torej zgodilo, da so se tako spremenili? Zgodile so se binkošti, ko je začel v ljudeh delovati Sveti Duh.

Sveti Duh oživlja našo vero in nas uči. Če smo odprti za njegovo delovanje, vzpostavi med nami in Jezusom živ odnos. V naših srcih prebuja ljubezen, daje nam notranji mir in pogum. Daje nam razumevanje Božje besede in nas vodi pri odločitvah, če ga prosimo za pomoč.        

Toda vprašajmo se, ali resnično verjamemo, da Sveti Duh deluje tudi danes?! Računamo na njegovo pomoč, ali pa se zanašamo samo na svoje sposobnosti in moči? Če se zanašamo samo nase, se nam lahko prej ali slej »zalomi« in nas vpričo preizkušenj zajame strah, občutek brezizhodnosti, zagrenjenost … Če pa se prepuščamo Božjemu delovanju, bomo deležni več poguma, gotovosti in notranjega miru. In marsikateri problem, ki se nam zdi nerešljiv, se bo morda nenadoma rešil.                                                                                                        

Simona