Učenci pa so bili polni veselja in Svetega Duha.

    Apd 13,52

Smo tudi mi Jezusovi učenci? Seveda smo. Tudi nam so namenjene vse Jezusove besede, vsa njegova dejanja ljubezni in usmiljenja, vse njegovo darovanje, trpljenje in predvsem vstajenje. O tem smo prepričani in skušamo kljub velikim skrivnostim to tudi verovati.

Vendar se tu naša vera ne sme zaključiti: prodreti mora v nas, prežeti našo osebnost in voditi naša dejanja. Potem bomo počasi postajali podobni učencem, ki so »bili polni veselja in Svetega Duha«. Tu pa se pojavi za marsikoga ključno vprašanje: Ali smo lahko ob vseh svojih in tujih problemih, težavah, trpljenju in solzah veseli? Odgovor se skriva v zadnjem delu citata: veselje bo v nas, če bomo tudi »polni Svetega Duha«, odprti za darove, ki nam jih podarja vse življenje.

Kako se torej 'polnimo' s Svetim Duhom? Gotovo je edina in prava pot naš pogovor z Bogom, naša vsakdanja molitev in prošnja za darove ljubezni, pobožnosti, modrosti … Za darove našega notranjega življenja, ki ga vsakdanji problemi ne morejo zasenčiti. Gotovo pridejo v vsakdanu težave, ki nas globoko prizadenejo, vendar nam to notranje veselje pomaga, »da sprejmem stvari, ki jih ne morem spremeniti, in da imam pogum, da spremenim stvari, ki so v moji moči«. Ta globoka življenjska resnica pa ima še eno prošnjo, namenjeno Svetemu Duhu: »Daj mi modrost, da bom znala razlikovati med obojim.«

Odprtost Božjemu Duhu pa pomeni tudi odprtost ljudem, vsemu življenju, veselje ob vsakem pogledu na Božje stvarstvo, ki se je v novi pomladi tako razbohotilo.

Majda