»Nista še namreč umevala Pisma, da mora vstati od mrtvih.“

Jn 20,9

Velika noč! Kristus je vstal! Aleluja! Veselimo in radujmo se!

Pa je res opaziti veselje in radost na naših obrazih in predvsem srcih? Ali pa se veselimo le velikonočnega zajtrka?

Sem izkoristila postni čas? Sem se kaj spremenila? Sem se dovolj dobro pripravila na današnji praznik? Se je veselje velike noči dotaknilo mojega srca? Ta vprašanja se mi porajajo ob prebiranju današnje božje besede. Vem, da na tem svetu ne zmorem dojeti tega čudeža v polnosti. Smrt je danes „tabu“, o njej se ne pogovarjamo, ker se je bojimo. Danes se slavi samo  mladost.  Vsi mediji nas zasipavajo z reklamami za izdelke, ki nam povrnejo ali ohranijo mladost. Vsi moramo hujšati in telovaditi na takšnih ali drugačnih napravah. Ženske ne smemo imeti gubic, sivih las, moški pa bi morali biti vsi atleti... 

Jezus pa nam hoče danes povedati, da se nam ni več treba bati smrti. Vsak človek mora sam prestopiti prag smrti. Če je naša vera dovolj močna, verujemo, da nas tam čaka Jezus, ki nam bo podal roko, da bo ta prehod za nas lažji. In takrat ga bomo videli („iz oči v oči“)...

Valerija