»Gospod Bog mi pomaga,

zato se nisem dal zmesti.«

Iz 50, 7

Božja beseda iz Svetega pisma, ki smo jo danes, na cvetno nedeljo, poslušali pri maši, je zares bogata.

In zakaj me prav posebej nagovarja ravno Izaijev vzklik »Gospod mi pomaga, zato se nisem dal znesti«? Najbrž zato, ker sem v zadnjih tednih bila večkrat prisotna pri molitvi križevega pota in sem ob njem premišljevala svoje življenje. Kje in kdaj se je Jezus daroval za mene? Kje in kdaj je Jezus trpel z menoj? Kje in kdaj mi je pomagal vstati, ko sem na svoji poti omagala? Kje in kdaj mi je Jezus brisal solze, me objel in me potolažil? Spominjala sem se trenutkov, ko so me »bičale« besede sočloveka, ko so me ljudje po krivem obsojali, ko sem bila kot otrok razpeta v ljubezni ločenih staršev, ko sem stala ob odprtem grobu svojih dragih, …

V vseh teh premišljevanjih sem vedno znova spoznavala, da bi me brez Božje pomoči vse to že zdavnaj zlomilo. Spomnila sem se tudi, kako me je v takšnih težkih trenutkih pogosto potolažila misel, ki sem jo pred davnimi leti zapisala svoji pokojni mami v njeno Sveto pismo: »Ne bom te pustil same(ga), ne bom te zapustil« (prim Heb 13,5). Ko se tega zavemo, postanejo naša bremena lažja …

Marjana