Nobenega preroka ne sprejmejo v njegovem kraju

Lk 4, 24

Zgornja misel me zvesto spremlja že kar nekaj let, včasih kljuva in razjeda, drugič na obraz zariše nasmeh in zadoščenje. Na domač kraj nas prav vse vežejo prav posebne, tako rekoč intimne vezi. Prvi koraki, skriti kotički, starši in drugi sorodniki, prvi prijatelji in znanci. Poleg samega okolja, ki se ti zapiše v srce in dušo, so tu ljudje, ki dajejo kraju svoj pečat. In obenem so to tudi ljudje, ki jih poznaš in ki poznajo tebe. No, vsaj naj bi te …

So pa z domačim krajem vedno povezane tudi »težave«, ki se pojavijo predvsem takrat, ko se od njega ločiš. Kakšni so razlogi za tvoj odhod ni pomembno, rezultat je namreč isti. Odšel si, to pa morda v očeh marsikoga ni prav. In rodijo se zamere, ki so še posebej velike, če si drugje uspešen in srečen. Pri Jezusu, njegovem delovanju, pri številnih množicah, ki so mu navdušeno sledile, ni bilo nič drugače … Le doma so bili skeptični, ne samo to, da so bili v dvomih, bili so prav sovražno nastrojeni. Sovražnost pa se kaže na različne načine, še najlažje se je soočiti s takšno, kot jo je na tem mestu doživel Kristus – odkrito. Nobenega dvoma pa ni, da se je vsakodnevno srečeval tudi s tisto drugo – podmuljeno, podtalno.

Prav zastrašujoče je, kako daleč gredo določene skupnosti v svoji želji prizadeti ali razžalostiti koga, ki je bil nekoč dejaven član prav te skupnosti. V tem »mini« okolju se izkaže vsa naša človeškost oziroma zelo redko človečnost. Ta človeškost je želela pahniti Jezusa v prepad, ampak on je kljub temu šel po sredi med njimi, mirno, brez vznemirjanja. Za nas, ki tega vedno ne zmoremo, pa ostajajo vera, upanje in ljubezen!

Julijana