JEZUSOVA MOLITEV NA GORI

Samo evangelist Luka pripoveduje o Jezusovi molitvi pri njegovi spremenitvi. »Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spremenil in njegova obleka je belo sijala« (Lk 9,29).

V molitvi pridemo v stik s svojim resničnih bistvom. Tu odpade vse, kar je površinskega. Razbijejo se maske, za katerimi tičimo. Spremenitev pomeni, da preseva pravšnje, naša prvotna lepota. Božji sijaj, ki je v nas, sije na našem obličju. Spoznavamo, da smo Božje veličastvo.

Ko se je Jezus spremenil, sta se pojavila Mojzes in Elija. Mojzes je postavodajalec in osvoboditelj. Ko molimo, se naše življenje uredi in v Bogu izkušamo resnično svobodo. Kaj si mislijo o nas ljudje – to ni več tako pomembno. Elija je prerok. V molitvi odkrivamo svoje preroško poslanstvo. Tukaj zaslutimo, da lahko s svojim življenjem izrazimo nekaj, kar lahko postane vidno v tem svetu samo po nas. V molitvi – tako nam govori pripoved o Jezusovi spremenitvi – pridemo v stik s svojim pravim lastnim jazom, tu zažari v nas Božje veličastvo. Vsekakor pa te molitvene izkušnje ne moremo zadržati. Vedno znova nam izginja. Nek oblak zopet zatemni naš pogled, mi se moramo samo s spominom na to izkušnjo luči vrniti v največkrat megleno dolino našega vsakdana.

Po: A. Grünu