"Medtem, ko je molil, se je videz njegovega obličja spremenil in njegova oblačila so belo sijala"

(Lk 8, 29)

Jezus je s Petrom, Janezom in Jakobom odšel na goro molit. Med molitvijo se je spremenil in s tem vnaprej prikazal svoje poveličanje, ki bo prišlo po njegovem trpljenju in smrti na križu. Prikazala sta se tudi Mojzes in Elija, po njunem odhodu se je iz oblaka zaslišal Očetov glas, ki jim je naročal, naj poslušajo njegovega Sina.

Učenci so bili zbegani in prestrašeni, toda Jezus je vedel, da bo to duhovno izkustvo izbranim apostolom v pomoč pri pripravi na poslanstvo, ki jim ga je namenil. Pripravljal jih je na svoje trpljenje in smrt, ki jima bo sledilo vstajenje. Tri leta je svoje učence učil in vzgajal. Le počasi so dojemali njegov nauk. Zaupal jim je veliko nalogo – ponesti njegov nauk po vsem svetu. In ko je po vstajenju odšel v nebo,  jih ni zapustil, še naprej je vodil njihove korake.

Tako kot apostole Bog vzgaja tudi nas. Razodeva se nam kakor in kadar On hoče. Vzgaja nas, kakor je za nas najbolje, čeprav nam je težko, ko moramo iti tudi skozi trpljenje. Če se bomo zares z vsemi močmi potrudili za poglobljeno duhovno življenje (ki je velikokrat težek boj med dobrim in zlim)  in bomo odprti za njegovo delovanje, nam bo dal dovolj luči in moči za to, kar od nas pričakuje. Sv. Ignacij Loyolski je rekel: »Malo ljudi sluti, kaj bi Bog lahko naredil iz njih, če bi se brez pridržka izročili vodstvu milosti.«

Prepustimo se Božjemu delovanju, da bo On naredil iz nas in našega življenja to, za kar nas je ustvaril. V osvobajanju od greha bomo postajali to, kar v resnici smo, in to je največja svoboda ter največja sreča!

Simona