»Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.«

(1 Kor 13,13)

Se tudi vam včasih zazdi, da celo nekaj tako močnega in trdnega, kot je ljubezen, ne more več ganiti sodobnega, od vseh strani poteptanega človeka? Morda ste bili starejši toliko bolj priča, kako je skokovit napredek znanosti sicer oplemenitil človekov razum, a po drugi strani zadušil tisto človekovo hrepenenje po presežnem in po časih, ko sem – kot pravi Pavel – bil kakor otrok, mislil, govoril in sklepal kakor otrok. Tudi kadar sem naredil kaj slabega in sem, kakor otrok, v strahospoštovanju upal na ljubezen in pomilostitev.

Kaj se dogaja danes? Vpeti smo v nenehne izboljšave na področju znanosti, npr. genetike, ki bi staršem lahko pomagala do boljših otrok … Ta želja, da ne rečem gonja, da bi bilo vse pod našim nadzorom, človeka elegantno popelje v nerazsodnost. Ne vidimo npr. meje med zdravljenjem in manipuliranjem, opravičuje nas dejstvo, da smo svobodna bitja. A smo pozabili, da se naša svoboda konča tam, kjer se začne svoboda sočloveka?!

Žarišče našega problema tli v razumevanju človeka samega. Ponavljam: hvalimo in častimo tehnologijo (do neke mere je prav tako), če pa bi se vsak dan vsaj malo zavedli Božje 'tehnologije', če bi dojeli, da je močnejša od jedrske energije … In iz tega vira kipeče ljubezni je bil ustvarjen človek, NE od nekega trenutka, ampak brezčasno je človek predstavljal v stvarstvu vidno ljubezen nevidnega Boga.

To, da vedno bolj odkrivate svoj Božji izvor, da plemenitite ljubezen, iz katere ste bili stkani, to vam želim v teh dneh. Vedno nam pri tem ostanejo vera, upanje, ljubezen. In največja od teh JE LJUBEZEN.

Katja