JEZUSOVO DAROVANJE – SVEČNICA

Prazniku Jezusovega darovanja Slovenci imenujemo tudi »svečnica«. V cerkvi pri bogoslužju prižigamo sveče, duhovnik jih blagoslovi in po maši jih odnašamo v svoje domove, da bi z njimi prinesli Božji blagoslov v naše vsakdanje življenje, posebej še ob hudi uri vsakršnih neviht ter ob svojem slovesu od tega sveta, ko vsi najbolj potrebujemo Božje usmiljenje in Božji blagoslov.

Mi sami naj bi bili goreča sveča, ki v darovanju izgoreva v ljubezni do Boga in bližnjega, posebej še do tistih bratov in sester, ki so se znašli v hudi stiski, duhovni ali telesni, in tiho ali na glas kričijo po naši pomoči. Takrat smo lahko prav mi nosilci rešitve kot drugi Kristusi.

In prav to je naša glavna življenjska naloga: skupaj s Kristusom, ob njegovi enkratni odrešenjski daritvi na Kalvariji, odreševati sebe in celotno človeštvo. To bomo zmogli, če bomo znali in hoteli biti v vsej ljubezni izgorevajoča sveča.

S posebno močnim plamenom ta sveča gori, ko pomagamo bližnjemu nositi križ, ko v molitvi kličemo Božjo pomoč na trpeče brate in sestre, ko v obhajanju evharistije podoživljamo velikonočno skrivnost rešitve celotnega človeštva.

Svečnica, s katero se poslavljamo od božiča, ne pa od njegovih luči, je praznik darovanja, rešitve in luči, ki ne ugasne, ampak vodi v Luč večnega življenja.

Po: S. Janežiču