SVATBA V KANI – UPANJE ZA VSE ZAKONCE

V vsakem zakonu se zgodi to, kar se je zgodilo na svatbi v Kani. Začne se z navdušenjem in veseljem (simbol vsega tega je vino); toda to začetno navdušenje, tako kakor vino v Kani, se sčasoma izrabi in ga začne primanjkovati. Takrat pa človek stvari ne dela več iz ljubezni in z veseljem, ampak iz navade. Če človek ni pozoren, se na družino spusti kakor meglena sivina naveličanosti.

Povabljencem na lastno svatbo – se pravi otrokom, ki prihajajo – pogosto starši nimajo ponuditi nič drugega, kakor lastno utrujenost in skrbi. Tudi o teh zakoncih lahko z žalostjo v srcu rečemo: »Vina nimajo!«.

Evangeljska pripoved kaže zakoncem pot, da ne bi zapadli v tak položaj ali pa iz njega izšli, če so se v njem znašli: na svatbo povabite Jezusa! Če je on navzoč, ga lahko vedno prosimo, naj ponovi čudež, ki ga je storil v Kani: naj spremeni vodo v vino. Vodo navajenosti, rutine, hladnosti v vino ljubezni in veselja, ki bo boljše od tistega začetnega, kakršno je bilo čudežno vino v Kani. Povabiti Jezusa na svojo »svatbo« pomeni, da dajemo v svojem domu evangeliju častno mesto, da skupaj molimo, prejemamo zakramente, se udeležujemo življenja Cerkve. 

Vendar pa nista vedno oba zakonca verna. Lahko da je eden veren, drugi pa ne, ali vsaj ne na enak način. V tem primeru povabi Jezusa na gostijo tisti, ki ga pozna in to stori tako – z vso ljubeznivostjo, spoštovanjem drugega, z ljubeznijo in doslednostjo življenja – da hitro postane prijatelj obeh, kakor »družinski prijatelj«!

Vendar: bodite pozorni, da ne bi iz zakona naredili nekaj absolutnega, kot da je to v življenju vse! Obtežiti zakon s pretiranimi pričakovanji, ki jih ne bo mogoče nikoli izpolniti, pomeni obsoditi zakon na gotov propad.

Rečeno je bilo, da ljubiti še ne pomeni gledati drug drugega, ampak skupno gledati v isto smer. Božja beseda nam je danes razodela katera je ta »smer«, v katero morata zakonca skupaj gledati, da bi vztrajala v svoji izbiri: Bog, ki je izvir ljubezni in zvestobe.

Po: R. Cantalamessa