KRST – VEČNA PLOMBA

Tako. Prazniki so minili, darila so odprta, lučke bolj ali manj pogašene, smrečice pa bodo romale ali v smetnjak ali v peč. Upam, da ste se uspešno prebili skozi adventno predtekmovanje in da ste bili zmagovalci v božičnem finalu. Trgovci se zdaj že nadejajo valentinovega, tesno za petami pa mu sledi pust. Vsem tistim, ki vam je uspelo potegniti glavo iz nakupovalnega vozička, pa Cerkev na začetku novega leta ponuja praznik Jezusovega krsta.

Dvotedenski odmik od božiča se zdi logičen, vendar je zadeva sumljiva: od rojstva do krsta je preteklo trideset let! Seveda je treba upoštevati drugačno zakramentalno prakso tedanjega časa. Lahko si mislim, da Janez Krstnik ob postu in pridiganju res ni imel časa za poglobljen teološki študij in boljše pastoralno organiziranje. Vendar se mi bolj dozdeva, da sta bila Marija in Jožef moderna starša, ki svojega otroka brez njegove privolitve nista hotela »duhovno pohabiti« in ga »siliti v praznoverje«! »Nobenih zakramentov, nobenega verouka, ko bo otrok dovolj star, se bo že sam odločil, če ga to zanima in veseli!« In Jezus si je pač vzel čas! Mi zoprni in zadrti, versko blazni katoliški starši pa krščujemo svoje otroke še v plenicah, jim kratimo osnovne človeške svoboščine, jim vtisnemo neizbrisno znamenje in jim »zaplombiramo možgane«!

Zato se bom danes, na tem mestu opravičil svojim otrokom za nasilje, ki jim ga povzročam: Oprosti, Kristina, ker sem te prislonil k materinim prsim, ne da bi te vprašal, če želiš biti dojena; morda bi ti bolj prijala kokakola. Oprosti, Krištof, ker sem te učil hoditi brez tvoje privolitve; morda si si želel vse življenje prebiti na vseh štirih. Oprosti, Matija, ker te kljub tvojemu odločnemu nasprotovanju vsako jutro odpeljem v šolo in ti kratim željo po neznanju in ne­umnosti. Oprosti, Filip, ker te pitam z zdravili, te zaradi tega včasih zbudim sredi noči in ti skozi jok in solze porinem žlico sirupa v usta; mogoče pa si rad bolan. Oprosti, Lucija, ker te bom kljub vsemu dal krstiti in te učil, da je Bog ljubezen in svoboda in sreča in radost in mir in veselje … In če je to plomba, upam, da ti ne bo nikoli odpadla!

Po: G. Čušinu, Družina