1. adventna nedelja - leto c

Svoja pota, Gospod, mi pokaži,
in svojih steza me nauči!

Ps 25, 4

Ko sem bila mlajša, so mi starejši govorili, da bom videla, koliko hitreje čas mineva, ko si »malo bolj v letih«. Seveda nisem verjela, saj se mi ni zdelo mogoče, da bi prihajalo do razlik glede na mojo starost. No, pa je od tega minilo dobrih deset let … In zdaj? In zdaj se res vsako leto hitreje obrne. Prav neverjetno. Že se je končalo cerkveno leto in že je tu advent, ki me letos ne sme presenetiti.

Spet imamo slab mesec dni časa, da v svojem življenju in v življenju naših bližnjih naredimo razliko. Ponovno smo izrecno opozorjeni, da si vzemimo čas zase, za prijatelje, za prave vrednote, da bo ta razlika kar se le da pozitivna. Bilo bi pa tudi lepo, če ne bi vsako leto znova ostajali samo pri klišejih. Ves čas slikamo neke idealne podobe, ki jih skorajda ni ali pa so zelo redke: praznovanje adventa in kasneje božiča v krogu družine, kjer je vse krasno, že skoraj »pocukrano«; zanikanje materialnih dobrin in dobrot, ki so s temi prazniki neločljivo povezane. Kaj na to porečejo ljudje, ki jih v naši družbi vendarle ni tako malo, ki ne živijo v mnogoštevilnih družinah, kako se počutijo, ko jim sporočamo, da so prazniki lahko lepi in da so oni lahko srečni le, če jih bodo preživeli z ljudmi, ki jih v svojem življenju pač nimajo (še ali več). Kakšni bodo prazniki za kolegico, ki ji je na pragu letošnjega adventa umrla še zadnja živeča sorodnica, pa je stara komaj dobrih trideset?

In mi si vsako leto dopovedujemo, da moramo manj porabiti za darila, da se ne smemo »prenažirati« itd., po drugi strani pa … imamo vedno več ljudi, ki se za ta korak ne bodo prostovoljno odločili, ki bi si na mizi želeli kaj posebnega, ki bi otrokom radi podarili vsaj kaj malega … Pa najbrž ne bodo (zmogli). Kakšni občutki jih bodo prevevali, ko bodo z vseh strani dobivali signale o čudovitih praznikih v krogu družine ob polni mizi …

Je že tako, da nam Življenje postreže z različnimi stvarmi. Verjamem pa, da smo vsi lahko srečni, vsak na svoj način, vsak na svojem mestu. Kakor smo tudi vsi lahko zelo nesrečni. Veliko je na nas. Bog pa vsekakor želi srečne ljudi.

Julijana