»Jezus, Davidov sin, usmili se me!" Mr 10,47b

Vsi se zavedamo, da je naša vera najgloblja, ko smo v stiski, ko iščemo pot iz skrajnega trpljenja; ko pristanemo na dnu in skupaj s slepim Bartimajem vpijemo: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Čeprav ne kličemo in rotimo Boga z istimi besedami, so naše vztrajne prošnje prav gotovo podobne. Človeške stiske vseh časov imajo eno skupno točko: človek je vedno iskal stik z nadnaravnim, saj se je zavedal svoje nemoči – in se je zaveda tudi danes.

Ko se človeku podre svet njegovih vrednot, ko se znajde v kraljestvu smrti in popolne nemoči, pogosto najde iz te praznine pot do Boga, če ima ob sebi prave prijatelje in dobrega duhovnika. Čeprav v stiski ni znal klicati Boga, mu je ta prišel naproti …

Vse prepogosto pa se nam zdi, da nas Bog ne sliši, da nas 'noče' uslišati tako, kot je slepega berača. Ta ja »takoj spregledal in šel po poti za njim«. Spregledal ni le telesno, predvsem je spregledal duhovno: odprl je Jezusu svoje srce in šel za njim. Rešila ga je njegova vera – to mu Jezus jasno pove!

Postavimo si samo še vprašanje: Ali tudi mi prosimo v resnični veri in zaupanju, da nas bo Bog tako uslišal, kot je za nas najbolje?

Majda