25. navadne nedelje

»Po poti so se namreč pogovarjali med seboj, kdo je največji.«

Mr 9, 30-37

Kako zelo človeško, kako zelo slovensko … poved seveda ni bila zapisana samo za nas, a gotovo tudi za nas. In če samo malo pomislimo, bi nas moralo postati več kot sram, saj tudi sami tolikokrat razmišljamo in delujemo prav na ta način. Kdo je boljši, kdo ima več in predvsem, kako vse to pokazati sosedom … Vznemirjajo nas sila »pomembne« zadeve, za tiste, ki bi pa res morale biti v prvem planu, pa v naših že tako prenatrpanih urnikih ne najdemo časa.

Kaj torej narediti? Kako zaživeti kvalitetnejše življenje? Hmmm … ni enostavno, a pomaga, če se človek od časa do časa spomni, kaj so prave vrednote, če si naredi prioritetno listo, če se odmakne od ljudi, ki mu neprenehoma škodijo, če se začne bolj ukvarjati s tem, kakšen je, kot pa, kaj ima (in česa ne). Ne škodi, če se ne primerja z drugimi, temveč išče primerjave znotraj samega sebe, kakšen sem zdaj in kakšen sem bil, ter ob upoštevanju Jezusovih besed ugotavlja, kakšen bi želel oziroma moral biti. Recept za lepo in bogato življenje? Morda. Morda za koga, najbrž zame …

                Sploh če k temu dodamo še tisto iz zadnjega dela današnjega evangelija, o otrocih. Torej sprejeti otroka in biti otrok, pa ne eden izmed tistih otročajev, objestnih, neubogljivih, prenasičenih, razvajenih in hudobnih do sovrstnikov, ki jih starši več ne morejo obvladati … Torej otroka, ki se ga pokvarjena družba še ni dotaknila, otroka, ki še ni prevzel vedenjskih vzorcev staršev in drugih odraslih, ki so že zdavnaj pozabili na nedolžnost in nepokvarjenost človeške duše.

Julijana