24. navadna nedelja

In vprašal … je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?«

Mr 8,29

Predstavljajmo si, da je pred nekaj minutami v našo vas Hoče prišel Jezus s svojimi učenci. Svoje druženje z nami želi začeti nekoliko drugače. Ne predstavi se, niti ne pove ničesar o sebi, temveč vpraša: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Zbrani v tišini čakamo, kdo se bo ojunačil in mu odgovoril … Svoj pogled ustavi na meni in čaka na odgovor. Nato pogleda tebe in zopet počaka na odgovor. Nikogar ne izpusti, vsakemu ljubeče pogleda v oči in mu prisluhne. Zdi se, da ne posluša le z ušesi temveč tudi s srcem. Sliši tudi to, kar smo zamolčali.

Je možno, da so nekateri odgovori pravo nasprotje drugim odgovorom? Posamezni sovaščani ga namreč ne poznajo ali pa vedo le to, da mu je ime Jezus, drugi ga ne marajo ali celo sovražijo, je pa tudi veliko takih, ki se z njim družijo vsak dan in ga nadvse ljubijo. Ker spadam med slednje, želim s teboj deliti to spoznanje: lažje je nositi vsak dan svoj križ in se odpovedati sebi, če prosiš pomoči nekoga, ki ima to izkušnjo. Jezus jo ima. Križ, ki ga je nosil On, je bil obtežen tudi po moji in tvoji »zaslugi«. Pa ga je nesel in premagal vse, kar je sledilo -  hudo trpljenje in smrt. Verujem v Jezusovo pomoč, neštetokrat sem jo že prejela.  Iz dneva v dan ga prosim za pomoč, da zmorem od vere preiti k dejanjem – posebno ob hudih stiskah, ko bi se najraje izognila dejanjem, ki so neizogibna.

In sedaj še najvažnejše: iz dneva v dan se Jezusu tudi zahvaljujem za uslišane prošnje  in za veliiiko, veliiiko drugega.

Milena