Čeprav bo koledarsko leto trajalo še nekaj tednov, je 1. september datum, ki konča poletje kot gledališka zavesta, ki pade na koncu predstave. Nekajkrat se morda še dvigne za »bis«, tako kot ljudje lovimo še zadnje tople konce tedna, potem pa je nepreklicno konec. Jesen bo potegnila črto pod poletjem, preštela pridelek ter pridelano, pobrano, potrgano in požeto pospravila v kašče.

In jeseni, ki diši po jabolkih in kruhu, odpre svoja vrata tudi šola, ki pa otrokom prav nič ne diši.  Se pa, kot lahko večkrat beremo v časopisih, tam zgodi, da se obmetavajo z dišečimi jabolki in kruhom. In se človek vpraša, kako je to mogoče? Kakšne vzgoje so, doma in v šoli, deležni ti naši otroci? Kakšnih vzgledov? Pogledov? Nazorov? Nasvetov? Doma in v šoli!?

Tudi šole, kot smo jo poznali svoj čas, žal ni več. Pa temu niso krivi samo šolniki naše polpretekle zgodovine. Če prisluhnemo blaženemu Antonu Martinu Slomšku, katerega god  obhajamo konec septembra, vidimo da korenine ljuljke, ki je zrasla s pšenico, segajo precej dlje v zgodovino. Tako nam pravi: »Učitelj ne sme misliti, da je svojo dolžnost dovršil, če je svoje učence gladko brati ni čedno pisati naučil. Kaj pomaga, če je glava prebrisana, srce pa hudobno in robato. Branje in pisanje je le lupina, jedro pa krščanska omika in žlahtno srce … Novim šolskim prerokom je znanje glavna stvar, verske vaje pa le pritiklina. Toda ne pomislijo, da je znanstvena omika brez pobožnosti za vsako ljudstvo samo lišpan grob njegovega blagostanja … Grešijo vsi tisti šolski postavodajalci, starši in vzgojitelji, ki hočejo šole le posvetne imeti, šolsko mladino predvsem za minljivi svet izšolati, ne pa tudi za večnost.«  Pa še nekaj za starše: »Otroška vzgoja je najimenitnejše delo, ki ga malokdo prav zna, čeravno le dvojno opravilo ima: otroke skrbno varovati, jih pridno učiti in vsega dobrega vaditi … Kako slabo ravnajo starši, ki svoje otroke pomehkužijo, jim vse po volji pustijo, glavo s prevzetnimi mislimi napolnijo, čez svoje otroke nikoli kaj hudega slišati ne marajo, od otrok pa radi sprejemajo tožbe čez druge in se za otroke, krive ali nedolžne, potegujejo.

Kot bi bilo zapisano včeraj, kaj! A naj te ne zavede! Nikakor nisem eden tistih zavrtežev, ki prisegajo le na staro, preizkušeno in bežijo pred novim in nepoznanim. A modrim besedam bom prisluhnil vedno in vsepovsod. Moliva, draga sestra, dragi brat v Kristusu, kot so  včasih rekli: »Za zdravo pamet! Za našo mladino! Za starše! … Moliva, da bova ob jeseni življenja mirne vesti potegnila črto, preštela pridelek in pridelano, pobrano, potrgano in požeto.

                                              Po: G. Čušinu