Ker smo ljudje v svojem jedru dar (Božji dar), se najbolj uresničimo in doživimo svojo polnost, kadar kot dar tudi živimo. Vsak človek lahko naredi iz sebe dar samo v tistem, česar je vesel. Iz sebe narediti dar pa pomeni ljubiti. Dejanja ljubezni me spreminjajo v dar drugemu.

Kot Božji dar, kar v jedru sem, se najbolj uresničim takrat, ko se dajem v dar.

Če sebe nisem vesel, potem nenehno potrebujem drugega, da me sprejema, me potrjuje in priznava. Toda če drugega potrebujem, potem ga spreminjam v orodje zadovoljitve svoje osebne potrebe.

Samo če sem v jedru vesel sebe in nikogar drugega razen Boga ne potrebujem za svoje notranje veselje, se lahko res svobodno podarim drugemu in se s tem uresničim. Ko se tako »izpustim« iz lastnih rok in postanem dar drugemu, se pričenja življenje svobode, nevezanosti in nenavezanosti. In prav takšen stil življenja je vzrok za novo, pristno veselje in srečo. Saj človeka najbolj izpolni in osreči prav napor in daritev v prizadevanju za srečo drugega.

Poskusi v tem duhu preživeti počitniške dni. Morda bo to nov vir do tvoje osebne sreče in veselja; pa ne le tebe, tudi vseh, s katerimi bos delil te poletne dni.

po M. Turnšku