Razmišljanje o nedeljski Božji besedi

12. navadne nedelje

»Gospod me je poklical v materinem telesu, mi dal ime že v materinem naročju« (Iz 49, 1).

Prihajata praznika, ki bosta morda v marsikom prebujala mešane občutke. Dan državnosti, ki nas spominja na čase, ko smo se uspeli združiti v skupnem prizadevanju za svojo državo, bomo zaradi vsestranske krize doživljali z grenkim priokusom. Na praznik apostolov Petra in Pavla, ko so v Cerkvi po vsem svetu posvečenja novih duhovnikov, pa bomo v Mariborski škofiji že drugo leto zapored ostali brez novomašnika. Poleg tega Cerkev pretresajo težke preizkušnje ...

Toda: današnje berilo vabi k razmišljanju o poklicanosti oziroma poslanstvu, ki ga je Bog namenil vsakemu izmed nas. Vsak človek je rojen zato, da prispeva svoj kamenček v mozaiku vsega človeštva. Vsi smo povezani v veliko družino in vsako dobro ali slabo dejanje vsakogar od nas vpliva na vse ostale. Nobeno dobro delo ni izgubljeno, četudi je od vseh prezrto, nobena molitev ne gre »v prazno«, nobeno sprejeto in darovano trpljenje ne ostane nerodovitno. Vse se ohrani in prinaša blagoslov celotni človeški družini.

Zato naj se vsak izmed nas vsak dan znova vpraša, kaj lahko naredi za to, da bo v njegovi družini,  soseski, župniji, službi, šoli, …in s tem v naši državi in Cerkvi, lepše. Nimamo vsi možnosti delati velikih stvari, toda vsak lahko dela vsaj drobne stvari. In če se komu zdi, da ne more ničesar storiti? Nekaj lahko naredi prav vsak – veliko lahko prispeva z molitvijo in darovanjem svojih naporov, žrtev ter trpljenja Bogu - k temu smo poklicani vsi. Kjer se moli, tam se umika zlo in prihaja blagoslov. Molitev spreminja človeka in spreminja svet.

                                                                                            Simona